Avtor
dr. Denis Mancevič
Namesto tega se bom na tem mestu dotaknil osrednjih poražencev, kot jih seveda vidim sam. (Spoiler alert: to ne bodo demokrati s Harrisovo na čelu; to je tako ali tako evidentno. Niti to ne bo “ameriška demokracija”, saj za razliko od demokratskega tabora sam menim, da je ta preživela že marsikaj in bo preživela tudi še en Trumpov mandat. Mogoče boleče, a pacient ne bo umrl).
Torej, o poražencih.
Prva in najbolj očitna poraženka bo Ukrajina. Tudi če ali ko “uspe” Trumpu doseči mir v Ukrajini, to ne bo takšen mir, kot bi si ga želela večina zahodnega sveta. Torej pošten in dolgoročen. V mir bo preoblečena, zakamuflirana kapitulacija Ukrajine kot rezultat (najverjetnejšega) konca vojaške ameriške pomoči. Brez te Kijev ne more vzdrževati niti sedanje frontne linije, kaj šele preiti v kakršnokoli protiofenzivo. Zato bomo najbrž v zelo hitrem času (nekaj mesecev?) videli začetek pogajanj, ki pa jim bodo tempo in vsebine narekovala ruska stran. In sedaj že vemo, kako velike ambicije ima kremeljski imperializem. Tovrstna ukrajinska kapitulacija bo v prvi vrsti hud udarec in poraz za Ukrajino, njene ljudi in njeno prihodnost, nato pa še hud nov glavobol za EU.
Unija bo druga poraženka ne samo zaradi novega glavobola v obliki ruskega imperialističnega delirija po padcu Kijeva, ampak bo glavobol v obliki spremenjenih pravil transatlantskih odnosov prerastel v migreno. EU že sedaj močno izgublja bitko za konkurenčnost z ZDA (in Kitajsko), sedaj ko bo Trump 2.0 še pospešil obrate protekcionistične ameriške trgovinske politike, se bo konkurenčni razkorak samo še povečeval. Ob tem bo EU morala končno spoznati, da njena dolgoročna uspešnost ni odvisna samo od političnih floskul kot “skupaj smo močnejši”, ampak predvsem sposobnosti igranja bistveno bolj neodvisne vloge od ZDA na mnogih področjih ... V prvi vrsti obrambnem (kar spet pomeni več sredstev za obrambo), tehnološkem, razvojnem, finančnem ... Za tak korak je imela EU čas vsaj od leta 2016, ko je Trump prvič prišel v Belo hišo, a žal je ta priložnost zamujena. Narejenega ni bilo nič. Oz. še slabše, narejenega je bilo veliko, ampak večinoma v napačno smer. Za potrditev si samo oglejte nekaj strani poročila Draghija.
Če pa pogledamo še na to stran plank, je Trumpova vrnitev lahko tudi znanilec problema, ki je sicer že tukaj, a ga etablirana leva politika ne zna (ali zmore) prepoznati. V ZDA namreč ni zmagal Trump, ampak so demokrati močno izgubili. Ker niso imeli prav nobenih odgovorov na populizem, vulgarnost, ksenofobijo, fašizem ..., ki je na dnevnem meniju prvega slovenskega zeta. Tega odgovora ni imel Biden, še manj ga je znala pokazati Harrisova. Tovrstno grenko spoznanje čaka tudi slovensko levico, ki je v zadnjem desetletju z lahkoto zmagovala samo z “anti-janša” refleksom. Brez resnega programa, političnega terena in poznavanja politične obrti. Pokazati bo treba več. Spomin povprečnega volivca je kratke sape, to vidimo tako pri nas kot danes tudi v ZDA. Če je z vidika evropske konkurenčnosti stadij migrene že nastopil, pa za slovensko levico še ni povsem prepozno, a prav veliko časa tudi ni. Pri tem sploh ne gre za parole “povezovanje” ali “enotnost”, ampak bolj ambiciozno in jasno zastavljen program, kredibilnost in ugled politikov ter učinkovita, množicam razumljiva komunikacija. Brez tega tudi vedno novi obrazi kmalu ne bodo več prav veliko pomagali. Primer Harrisove je dokaj nazoren.
Če pa pogledamo še na to stran plank, je Trumpova vrnitev lahko tudi znanilec problema, ki je sicer že tukaj, a ga etablirana leva politika ne zna (ali zmore) prepoznati. V ZDA namreč ni zmagal Trump, ampak so demokrati močno izgubili. Ker niso imeli prav nobenih odgovorov na populizem, vulgarnost, ksenofobijo, fašizem ..., ki je na dnevnem meniju prvega slovenskega zeta.