Avtorica
Tina Šoln
Zanimiva je bila predvsem situacija, ko sem na osrednji krajevni proslavi v našem kraju nastopila kot voditeljica prireditve, oder pa sem si delila z učenci osnovne šole, kamor sem "nedavno" tega tudi sama zahajala. Seveda, od zaključka moje osnovne šole je minilo že kar nekaj časa, od večine nastopajočih sem bila starejša več kot petnajst let, a ko stopiš v tako domače okolje, je kar nekako čudno in zelo nenavadno, ko te vikajo. Sploh če je tvoj odnos do vikanja tak, da ga jemlješ kot nujno zlo in si želiš, da bi se vsi samo tikali. Sem pa v tem dogajanju našla navdih za temo današnjega bloga – v nadaljevanju soočim nekaj pogledov na vikanje.
Vikanje je jezikovni element, ki med sogovorniki ustvarja distanco. Uporablja se predvsem kot izraz spoštovanja, vendar lahko hkrati povzroči občutek odtujenosti. Ko nekoga vikamo, ga postavimo na določen piedestal ali pa se sami umaknemo korak nazaj. S tem ustvarimo formalno okolje, ki ima lahko pozitiven učinek v določenih situacijah (npr. v poslovnem svetu ali v odnosu do starejših), a hkrati lahko prepreči bolj sproščeno in pristno komunikacijo.
Vikanje je tudi pokazatelj moči in hierarhije v družbi. Pogosto ga uporabljamo v situacijah, kjer želimo izražati profesionalnost ali kadar želimo ohraniti določeno mero uradnosti. Vendar pa je meja med spoštovanjem in vzdrževanjem nepotrebne distance včasih zelo tanka.
V preteklosti so ljudje pogosto vikali celo svoje starše, kar danes deluje skoraj kot znanstvena fantastika. Vikanje je bilo izraz tradicionalne avtoritete in spoštovanja, ki se je prenašalo iz generacije v generacijo. Danes pa opažamo, da se vikanje vedno bolj opušča, zlasti med mlajšimi. Na delovnem mestu se sodelavci pogosto hitro "potikajo", celo nekateri politiki in poslovni voditelji vztrajajo pri manj formalnem nagovarjanju.
Ta sprememba odraža sodobne družbene tokove, ki stremijo k enakosti in manj rigidnim hierarhijam. Tikati nekoga ne pomeni več nespoštovanja, ampak boljše povezovanje in gradnjo bolj pristnih odnosov. Kljub temu pa vikanje ostaja prisotno v določenih situacijah, kjer se ohranja kot simbol profesionalnosti in vljudnosti.
Kultura podjetja pogosto določa, ali je komunikacija bolj sproščena ali formalna. V mednarodnem okolju, kjer so prisotni tudi tujci, lahko hitro preidemo na angleščino, kjer se problem vikanja in tikanja elegantno razreši z univerzalnim "you".
V poslovnem svetu je vikanje še vedno precej pogosta praksa, saj zagotavlja določen nivo formalnosti. Ob prvem stiku je skoraj vedno priporočeno vikanje, razen če nas sogovornik izrecno povabi k tikanju.
Kultura podjetja pogosto določa, ali je komunikacija bolj sproščena ali formalna. V mednarodnem okolju, kjer so prisotni tudi tujci, lahko hitro preidemo na angleščino, kjer se problem vikanja in tikanja elegantno razreši z univerzalnim "you".
Vendar pa velja pravilo: kadar smo v dvomu, raje vikajmo. S tem pokažemo spoštovanje in profesionalnost. Po drugi strani pa se moramo prilagoditi tudi sogovornikom - v pretirano sproščenem okolju lahko vikanje deluje togo in nepristno.
Se pa ob vprašanju, ali nekoga tikati ali vikati, velikokrat spomnim na besede svojega očeta, ki pravi, da si mora nekdo zaslužiti, da ga tika. Zanimivo, kako se stvari spreminjajo skozi leta – če bi ga časovni stroj ponesel recimo sto let nazaj, bi ga takratni sogovorniki verjetno gledali z debelimi očmi.
Vikanje ostaja zanimiva in večplastna tema, ki se skozi čas in okoliščine prilagaja novim družbenim normam. Kakšen odnos imamo do tega danes in kako se bo razvijal v prihodnosti, pa ostaja odprto vprašanje.
Vendar pa velja pravilo: kadar smo v dvomu, raje vikajmo. S tem pokažemo spoštovanje in profesionalnost. Po drugi strani pa se moramo prilagoditi tudi sogovornikom - v pretirano sproščenem okolju lahko vikanje deluje togo in nepristno.