Avtorica
Tina Šoln
Pa pustimo statistiko ob strani, saj na spletu najdete veliko člankov, ki izpostavlja statistiko naših izjemnih skakalk in skakalcev, pa družinsko skakalno statistiko družine Prevc ... Tokrat bi se raje posvetila psihološki plati športnih uspehov in neuspehov z navijaškega, posledično pa tudi z medijskega vidika. Tako za izjemne uspehe kot za neuspehe ne rabimo pogleda daleč v preteklost – pravkar končana sezona v smučarskih skokih je tako na ženski kot moški strani postregla s številnimi uspehi, a tudi z neuspehi, sploh ob slabem skoku v začetek sezone pri fantih. In če se spomnite, so takrat naše medije polnili naslovi, ki so preizpraševali sposobnosti naših skakalcev in trenerskega štaba, marsikdo je trenerju Robertu Hrgoti že napovedoval konec sodelovanja z reprezentanco, o komentarjih pod članki in na družabnih omrežjih pa raje ne bi zgubljala besed. Raje bom v naslednjih vrsticah razpravljala o psihologiji množice, moči kolektivnih čustev in o vlogi medijev pri dojemanju športnih (ne)uspehov.
Ko ekipa ali posameznik zmaguje, se kot narod poistovetimo z njimi. Uspeh doživljamo kot skupinski dosežek, saj smo kot ljudje programirani, da iščemo pripadnost. Šport je ena redkih stvari, ki lahko tako hitro in intenzivno poveže narod, ne glede na politična, verska ali druga prepričanja. To se je v preteklosti pokazalo ob zmagah košarkarjev, kolesarskih podvigih ali medaljah na olimpijskih igrah.
Po drugi strani pa neuspeh izzove drugačen odziv. Raziskave kažejo, da ob porazih športnih ekip ljudje pogosto občutijo frustracijo in jezo, ki jo nato projicirajo na ekipo, trenerja ali celo so-navijače. V psihologiji je znan koncept "birging" (basking in reflected glory), kjer si ljudje pripisujemo uspeh skupine, ter "corfing" (cutting off reflected failure), kjer se oddaljimo od poražencev, ker ne želimo biti del neuspeha. Ta čustvena dinamika je močno povezana z našim občutkom lastne vrednosti – ob uspehu, ki ga občutimo kot kolektivnega, se dvigne tudi naša osebna samozavest, ob porazu pa se lahko pojavi občutek razočaranja ali celo osebne neuspešnosti.
Ko ekipa ali posameznik zmaguje, se kot narod poistovetimo z njimi. Uspeh doživljamo kot skupinski dosežek, saj smo kot ljudje programirani, da iščemo pripadnost. Šport je ena redkih stvari, ki lahko tako hitro in intenzivno poveže narod, ne glede na politična, verska ali druga prepričanja.
Nevroznanstvene raziskave kažejo, da se ljudje ob opazovanju uspehov in neuspehov drugih odzivamo s pomočjo t. i. zrcalnih nevronov, ki omogočajo, da čutimo veselje ali bolečino skupaj s športniki. To pojasnjuje, zakaj lahko zmaga ali poraz športne ekipe močno vpliva na naše razpoloženje, celo na način, kako doživljamo svoj dan. Ko slovenski športniki dosežejo vrhunske rezultate, se aktivirajo hormoni sreče, kot sta dopamin in serotonin, kar vodi v občutek evforije in povezanosti.
Vendar pa je ta mehanizem dvosmeren – ob neuspehih lahko pride do povečanega izločanja kortizola, hormona stresa, ki nas vodi k impulzivnim in negativnim odzivom, kot so jeza, kritika ali celo iskanje grešnega kozla. Zato ob porazih pogosto vidimo burne razprave na družbenih omrežjih in razočaranje, ki lahko preraste v polarizacijo.
Veliko. Mediji igrajo ključno vlogo pri oblikovanju kolektivnega čustvenega odziva na športne dogodke. S svojim načinom poročanja lahko spodbujajo ponos in evforijo ali pa prispevajo k razširjanju frustracij in kritik. Ko so naslovi bombastični in polni superlativov, se v javnosti krepi občutek izjemnosti športnikov in posledično tudi naroda. Po drugi strani pa neuspehi pogosto vodijo v iskanje krivcev in negativne narative, ki lahko vplivajo na dojemanje posameznikov in ekip.
To ne pomeni, da bi morali mediji ignorirati neuspehe ali se izogibati kritiki, temveč je ključno vprašanje, kako je ta kritika podana. Konstruktiven pristop, ki osvetli izzive in ponudi analizo brez nepotrebnega senzacionalizma, lahko prispeva k bolj uravnoteženi percepciji športa. Navsezadnje so vzponi in padci sestavni del vsake športne poti – tako za tekmovalce kot tudi za navijače.
Zato bodimo vsi – navijači, kavč komentatorji in predvsem pa novinarji in ustvarjalci vsebin, ki pomembno oblikujejo kolektiven pogled na aktualno dogajanje - ponosni na naše športnike ob uspehih, a hkrati tudi strpni in sočutni, ko športnikom ne gre po njihovih načrtih. Navsezadnje so ravno neuspehi tisti, ki kalijo prave šampione – in ko jih bomo podprli v težavnih trenutkih, bomo še toliko bolj ponosni, ko bodo spet leteli visoko.
Mediji igrajo ključno vlogo pri oblikovanju kolektivnega čustvenega odziva na športne dogodke. S svojim načinom poročanja lahko spodbujajo ponos in evforijo ali pa prispevajo k razširjanju frustracij in kritik. Ko so naslovi bombastični in polni superlativov, se v javnosti krepi občutek izjemnosti športnikov in posledično tudi naroda. Po drugi strani pa neuspehi pogosto vodijo v iskanje krivcev in negativne narative, ki lahko vplivajo na dojemanje posameznikov in ekip.