Videti je, kot da se je politika prelevila v resničnostni šov – tekmovanje v šokiranju, v katerem ni več prostora za odgovornost. Namesto da bi politika služila skupnosti, je postala zgolj še posel. Sram je izginil, kar ponazarja Trumpov nonšalantni odnos do Evrope, Ukrajine, Kanade in drugih držav. Pravila so se razblinila, svet pa se zdi postavljen na glavo. V Gazi, kjer je bilo ubitih na deset tisoče nedolžnih otrok, bi Trump brez slabe vesti igral golf – boleče in skrajno sprevrženo. Kljub temu Evropa trepeta pred njim, ne da bi se zavedala, da mu to celo ustreza. Trump je kot nasilnež iz šolskega igrišča, ki se napaja z ustrahovanjem in hrepeni po priznanju diktatorjev, kot je Putin. Lahko si le predstavljamo, kaj o tem meni napadeni ukrajinski narod, za katerega je Trump navrgel, da se sploh ne bi smel vpletati v to vojno. Halo, Ukrajina je bila napadena in ni imela druge izbire, kot da se brani.

‍

Zakaj tak način komuniciranja deluje?

Zakaj smo postali tako otopeli? Odgovor se skriva v večplastnem prepletu družbenih in tehnoloških sprememb. Družbena omrežja so radikalno spremenila način informiranja – politiki lahko neposredno nagovarjajo svoje volivce, brez posredovanja novinarjev. V tem novem okolju štejejo predvsem preprostost, jasnost in čustveni naboj. Trump je mojster ustvarjanja teh čustvenih odzivov, enako kot drugi radikalni populisti. Algoritmi, ki vedno bolj oblikujejo informacijski prostor, ustvarjajo še dodaten kaos po željah novodobnih (tehno)fevdalcev, ki so resnični “vladarji” sveta. Ljudje ne iščejo analitičnih razprav, temveč hitre in enostavne odgovore, ki sprožijo močne občutke – bodisi navdušenje bodisi jezo. Algoritmi delujejo dobesedno zasvoljivo – ljudje smo vedno bolj povezani, a hkrati vedno bolj oddaljeni in odtujeni.

‍

Poleg tega medijski ekosistem nagrajuje ekstremne izjave. Bolj kot je izjava kontroverzna, več klikov in ogledov prinese. Mediji – bodisi iz želje po dobičku bodisi zaradi strahu pred izgubo relevantnosti – so se prilagodili tej novi realnosti. Senzacionalizem ni več omejen le na tabloide, temveč postaja strategija tudi resnih medijev. V takšnem okolju se zdi, da za odgovorno in premišljeno komunikacijo preprosto ni več prostora.

‍

Medijski ekosistem nagrajuje ekstremne izjave. Bolj kot je izjava kontroverzna, več klikov in ogledov prinese.

‍

Je to prihodnost politične komunikacije?

Se lahko še vrnemo k bolj pretehtani politični retoriki? Možno je, vendar bo za to potreben premik v pričakovanjih volivcev in odgovornosti medijev. Politiki se odzivajo na zahteve javnosti – če volivci nagradijo umirjeno in argumentirano komuniciranje, se bodo temu prilagodili. Če pa še naprej cenimo politični spektakel, bo kultura šokantnih izjav le še pridobivala na moči. V zadnjem desetletju smo prišli do točke, ko je politična komunikacija postala orodje za pridobivanje pozornosti, ne pa za izmenjavo idej. Je to zgolj prehodna faza ali nova realnost? Če želimo spremembo, moramo najprej spremeniti svoja pričakovanja in se vprašati, kakšno politiko si resnično želimo. Dokler bomo kot družba raje izbirali hitre in čustvene odzive namesto premišljenih argumentov, bo šokantna komunikacija ostala dominantna. Toda moč spremembe je v naših rokah – odločiti se moramo, kaj bomo nagrajevali in česa ne bomo več tolerirali. In sploh nam ni treba daleč, ozrimo se le proti Srbiji, kjer nam študentje že mesece dokazujejo, da se da. Sprememba smo lahko le mi sami.

‍

Preberite tudi Zakaj “strokovni” argumenti v javnem diskurzu ne zmagajo vedno?