Pa kljub temu žal tako redko vidimo, da bi se voditelji (direktorji, višji management itd.) javnosti, zaposlenim, strankam ali poslovnim partnerjem iskreno opravičili če oziroma ko so kaj zamočili. Ali pa ko so njihove organizacije – namenoma ali ne – storile nekaj, za kar bi se bilo potrebno opravičiti.

‍

Žal bistveno večkrat namesto iskrenega opravičila vidimo skrivalnice in »nojeve igrice« v upanju, da bo šlo mimo. S tem je narejena dvojna škoda, kajti ni pomembno samo dejstvo opravičila, ampak tudi časovna komponenta (kdaj je bilo izrečeno) ter način (iz katerega se da razbrati iskrenost). Komunikacija je ključna.

‍

A zdi se, da je prevladujoča kultura in percepcija v naši regiji še vedno ta, da se javno opravičilo šteje prej kot element šibkosti in poraza, kot pa vrlina. In tako so številne priložnosti žal izgubljene, s tem pa tudi možnosti za krepitev ugleda, navezavo pozitivnega stika s kupci ali poslovnimi partnerji ter nenazadnje tudi zaupanja zaposlenih v organizacijo.

‍

Zadnji takšen primer iz bližnje soseščine je svetovno znani proizvajalec električnih avtomobilov Rimac, ki je (zavestno) zavajal na javni predstavitvi novega koncepta t. i. robotaksijev. Več si lahko preberite v članku Forbes Slovenija in ustvarite svoje mnenje. Iz zapisanega izhaja, da se predstavniki družbe tudi po več kot tednu dni niso opravičili (čeprav v tem primeru nedvomno niso upravičili pričakovanj številnih deležnikov, nenazadnje tudi vlagateljev), ampak napako »zgolj« priznali.

‍

Bi bilo opravičilo na mestu in če da, kdaj? Če pa ne, zakaj ne? Zanimivo bi bilo slišati vaše mnenje.