Najprej v Gazi, nesrečnem kraju, ki je očitno že pozabljen in žrtvovan. Genocid v Gazi je namreč sramota človeštva. Otroci in ženske umirajo, svet pa žal ostaja brez moči, da bi ustavil ta genocid, ki traja že več kot leto dni. To je moralni padec celotne civilizacije. Podobno tragična je državljanska vojna v Sudanu, ena najhujših humanitarnih kriz na svetu, ki pa jo svet skoraj popolnoma ignorira. In potem imamo tu še Ukrajino, kjer so posledice vojne vsak dan hujše in ni videti, da bi se svet pripravljal na pošteno in trajno rešitev, ki ne bi šla na škodo Ukrajine. Si lahko predstavljate, da nas napade ogromna sosednja država, zasede tretjino Slovenije, nato pa Nato in svetovne sile od nas pričakujejo, zavoljo svetovnega miru, kakopak, da okupatorju prepustimo npr. Pomurje in celotno Štajersko? Verjetno se ne bi počutili preveč mirno, kajne? Ali pa, da se nekdo odloči, da Slovenci sploh nismo narod, niti ne ljudje in da bo tu odslej živel nekdo drug?! Vse to se danes žal nekje dogaja. In piše se leto 2024.

‍

Nekdaj so si misice na tekmovanjih pogosto zaželele "mir na svetu", danes pa to ni več samo lep praznični slogan – to postaja realnost, ki jo nujno potrebujemo. Mir na svetu v najširšem pomenu besede. Želim si, da se končata vojni na naših mejah in vseh petinpetdeset oboroženih spopadov po svetu. Želim si, da jezik diplomacije znova prevlada, da se prenapeti “fantje” prenehajo igrati z rdečimi gumbi, ki nas lahko dobesedno popeljejo v propad in uničenje. Toda vojne niso edina nevarnost, ki ogroža naš svet. Tu so tudi podnebne spremembe, katerih resnost pogosto zanemarjamo.

‍

Zemlja se nam smeje v brk, sploh ko spremlja to našo neverjetno hipokrizijo. Po eni strani ločujemo odpadke, kupujemo reciklirane čevlje (sama imam kar 11 parov), po drugi strani pa izdelujemo orožje, ki je med največjimi onesnaževalci okolja, na podnebne konference pa prihajamo s stotinami letal, praviloma pa le-te potekajo v državah, ki so največje svetovne dobaviteljice fosilnih goriv. Bravo, človeštvo.

‍

Se zavedamo, da četudi v Gazi orožje danes utihne, je prst tako kontaminirana, da bo tam še desetletja nemogoče pridelati zdravo hrano? In podobno je v nekdanji žitnici Evrope - Ukrajini, kjer so posledice vojne in onesnaženja daljnosežne in dolgotrajne.

‍

Dragi Miklavž, vem, da sem naivna, vendar si želim verjeti, da se bo svet v letu 2025 spremenil na bolje. Da bo moja prva kolumna v novem letu bolj pozitivna, kot je zadnja v starem. Da bo prišel trenutek, ko bomo končno spoznali, da je prihodnost naša odgovornost in da imamo moč ustvariti boljši svet.

‍

Kaj si še želim? Želim si več pristnih, toplih odnosov. Želim si več spoštljive komunikacije, kjer se ne obremenjujemo z razlikami, temveč poskušamo razumeti drugačnost. Želim si več treznih glav, ki bodo sposobne sprejeti odgovornost do sveta in do soljudi. Samo en planet imamo. In nenazadnje, želim si več sodelovanja in manj ločevanja. Da bomo kot človeštvo znali postaviti skupno dobro pred individualne interese. Da bi v praksi končno enkrat zaživelo tisto staro geslo: Vsi drugačni, vsi enakopravni.

‍

Miklavž, prinesi nam upanje. Prinesi nam modrost, da bomo iz težkih izkušenj gradili boljšo prihodnost. In predvsem, prinesi nam spoznanje, da so najlepši darovi, ki jih lahko damo drug drugemu - ljubezen, spoštovanje in resnična prisotnost v tem trenutku.

‍

In nenazadnje, želim si več sodelovanja in manj ločevanja. Da bomo kot človeštvo znali postaviti skupno dobro pred individualne interese. Da bi v praksi končno enkrat zaživelo tisto staro geslo: Vsi drugačni, vsi enakopravni.

‍

‍