27
.
11
.
2024

Donaldov krasni novi svet

Avtor

dr. Denis Mancevič

Trumpova izvolitev je v Evropi izzvala šok. Tako velik, da je nemški časnik Die Ziet izvolitev pospremil z zgovornim naslovom Fuck. Dodatna pojasnila najbrž niso potrebna. Razlog je na dlani: izvolitev bo imela močne negativne posledice za EU, evropsko gospodarstvo in konkurenčnost. In to najmanj zaradi dveh sklopov Trumpovih predvolilnih obljub: o protekcionistični trgovinski politiki in o vprašanju prihodnosti zveze Nato in posledično varnosti evropskega kontinenta.

Prva težava ni nova, EU jo je izkusila že med prejšnjim Trumpovim mandatom, a sedaj, kot kaže, sledi različica 2.0 na steroidih. Z vidika ZDA je EU drugi največji "krivec" za neuravnoteženo trgovinsko menjavo, večji "minus" v trgovini beležijo ZDA samo še s Kitajsko. Zato je tudi napoved takšna, da bo najbolj kaznovana Kitajska (dodatne, vse do 60-odstotne carine?), nato pa ji hitro sledita EU in Mehika. Vse to seveda prihaja za EU ob najbolj neugodnem času, ko nemški gospodarski motor rasti, kot kaže, propada.

Drugi omenjeni sklop prav tako ni neka novost. EU je imela dovolj časa (a občutno premalo politične modrosti in volje), da se nanjo pripravi: ali bodo evropske članice Nata plačevale bistveno več za obrambo in več prispevale k zvezi Nato ali pa bodo soočene s svojo (varnostno) usodo. Ta bo seveda pogojena s tem, kako se bo odvijala vojna v Ukrajini, z nestabilnostjo na Bližnjem vzhodu itd. Varnostnih kriz je v evropski okolici več kot na pretek, lastnih sposobnosti za učinkovito soočanje z njimi pa ni. Ne glede na to, kako glasno francoski predsednik Emanuel Macron govori o "strateški avtonomiji", lahko z lupo iščemo panogo ali področje, v katerem je EU resnično strateško avtonomna. In to zagotovo niso obrambne zmogljivosti.

A vse omenjene težave in evropski šok ob Trumpovi izvolitvi je še vedno zgolj in v prvi vrsti izkaz lastnega evropocentrizma. Stari kontinent kot da še vedno ne razume, kdo je v resnici zmagovalec druge svetovne vojne; kot da se še ni zares pripravljen soočiti s tem, da je evropski kolonializem (z vsemi njegovimi stranpotmi in pritiklinami v obliki poceni surovin, izkoriščanja delovne sile in političnega vpliva) mrtev že več kot 70 let. In da je nastopila nova realnost, v kateri se je pojavil resnični geopolitični izzivalec pax-Americana, ki je kajpada Kitajska. In da se ta ne bo kar tako zadovoljila s statusom quo; neprestano ga bo utemeljevala, izzivala in zahtevala drugačno ureditev.

Kje je tu EU in kaj si resnično misli, v tej igri sploh ni več tako pomembno. Mehka moč, ki jo EU še ima (a jo še naprej hitro zapravlja), se ne prevaja v vojaško in politično moč, ki bi lahko odločala o vojni in miru v Evropi, kaj šele globalno. Zato so naše evropske težave s Trumpom dokaj irelevantne za širši svet. Ta se bo z izzivi Trumpa 2.0 soočal vsak po svoje, kakor zna in zmore. Medtem ko v Evropi objokujemo poraz neizrazitih demokratov z navezo Biden–Harris na čelu, se Mehičani pripravljajo na bistveno večji (in lahko celo bolj usoden) cunami. Kaj vemo o tem? Nič ali bore malo. Nas to kaj zanima? Ah, niti ne. No, povsem podobno je z drugimi kotički sveta, ko opazujejo evropske reakcije in frustracije.

Zato so naše evropske težave s Trumpom dokaj irelevantne za širši svet. Ta se bo z izzivi Trumpa 2.0 soočal vsak po svoje, kakor zna in zmore. Medtem ko v Evropi objokujemo poraz neizrazitih demokratov z navezo Biden–Harris na čelu, se Mehičani pripravljajo na bistveno večji (in lahko celo bolj usoden) cunami. Kaj vemo o tem? Nič ali bore malo.

~

Zato velja pogledati onkraj evropskega šoka in se vprašati, kakšno Ameriko pa je Trumpu uspelo prodati večinskemu ameriškemu volilnemu telesu. Ni samo trgovinska ali vojaško-obrambna politika ZDA tista, ki vpliva na svet; tudi preoblikovanje ameriške družbe, političnega sistema in gospodarskega modela bi nas moralo še kako zanimati. Političnih posnemovalcev namreč ne manjka niti pri nas, kaj šele drugje v Evropi. Val obsežnejših družbenih eksperimentov v ZDA lahko hitro sproži podobne tendence tudi drugje. To smo že videli pri populistični retoriki, sedaj bi to lahko videli še na primeru realne politike.

Se še spomnite Thatcherjeve neoliberalne politike zategovanja pasu in vseobsežnega prostega trga, z drastičnimi negativnimi posledicami privatizacije javnega sektorja, za katero je angleški nižji in srednji razred ceno plačeval še desetletja? Zakaj omenjam prav njo? Zato, ker bo thacherizem v primerjavi s tem, kaj napoveduje Američanom Trump 2.0., mala šala. Pravljica za lahko noč.

Med napovedanimi notranjepolitičnimi ukrepi Trumpa so pri nas po večini najbolj odmevale deportacije in migracijska politika (izgon milijonov nelegalnih migrantov) ter rezanje davkov. A je tu še več. Mnogo več. Pri tem ne gre za konservativni politični Projekt 2025, od katerega se je Trump v zadnjih mesecih večkrat distanciral. Ne, s tako imenovanim Project 47 Agenda, ki ga je sam po koščkih objavljal v mesecih pred volitvami, je bil Trump dokaj ekspliciten. Prihodnost, ki jo v njem Trump napoveduje, je distopična, neoliberalno apokaliptična.

Gre za seznam obljub, ki nam daje odličen vpogled v Trumpov novi krasni (ameriški) svet. V njem ni samo znižanja davkov (recimo davka na dobiček pravnih oseb), ampak je napoved 33-odstotnega reza zveznega proračuna. O tem, kaj to pomeni za kvaliteto in obseg vseh možnih javnih storitev in socialnih programov, po katerih ZDA že itak ravno ne slovijo, si lahko vsak ustvari svoje mnenje. Ne gre samo za omejevanje migracij ali deportacije, ampak med drugim tudi ukrep odvzema državljanstva otrokom, rojenim migrantom v ZDA (!). Ne gre samo za deregulacijo in debirokratizacijo, ampak ustanovitev desetih tako imenovanih Freedom Cities, ki bodo povsem oproščene katere koli vladne regulacije. Od tu ni več prav daleč do distopične zgodbe iz filma Očiščenje (The Purge) in iskanja rešitve problema kriminala ter dostopa do strelnega orožja na način uvedbe (delne) dekriminalizacije nasilnih dejanj. V Trumpovem svetu je vse možno. Ampak s tem distopije še nikakor ni konec: brezdomstvo bi moralo biti za Trumpa kriminalizirano, vse brezdomce pa bi aretirali in strpali v tako imenovana federalna šotorska mesta (tent cities), kjer bodo deležni zdravljenja in rehabilitacije. Zveni znano? Kot da bi kopirali družbeno ureditev iz Huxleyevega Krasnega novega sveta, v katerem so ostanki civilizacijskega homo sapiensa strpani v prav takšna šotorska mesta in rezervate, da ne motijo nove krasne družbene ureditve.

A tu je še več. Po vzoru iranske moralne policije bi se Trump boril tudi s tako imenovano protikrščansko pristranskostjo, saj v te namene napoveduje ustanovitev posebne vladne službe (toliko o debirokratizaciji) ter uvedbo molitev v javnih šolah in proučevanje Biblije. In seveda, tu je še odstop od pariškega podnebnega sporazuma, kar je logična posledica naftno-plinskega delirija "drill, baby, drill" (ob tem, da so ZDA že danes največji proizvajalec tekočega zlata na svetu, ki ga tudi z veseljem izvažajo). Ampak to je za Trumpa premalo, želi si več. Ukrepi na področju deregulacije, energetike in podnebja gredo seveda z roko v roki – v smer popolne liberalizacije in moči nevidne roke trgov. Logično, da Wall Street aplavdira.

~

To, kar Trump napoveduje Ameriki, je namreč točno to: kreiranje dereguliranega kaosa, ki bo na koncu revne in razžaljene (in teh je v ZDA ogromno) naredil še bolj revne, še bolj jezne in še bolj razžaljene. Naredil jih bo pobesnele. A za to stanje seveda ne bo kriv Trump, temveč novi-stari "sovražniki": globoka država, migranti, LGBTQ …

Dementus, glavni antagonist v filmu Furiosa (del sage Pobesneli Max, izšel spomladi letos), sredi filma zakriči: "Ustvarili bomo red s pomočjo kaosa!" In zdi se, da ga je Trump uslišal. To, kar Trump napoveduje Ameriki, je namreč točno to: kreiranje dereguliranega kaosa, ki bo na koncu revne in razžaljene (in teh je v ZDA ogromno) naredil še bolj revne, še bolj jezne in še bolj razžaljene. Naredil jih bo pobesnele. A za to stanje seveda ne bo kriv Trump, temveč novi-stari "sovražniki": globoka država, migranti, LGBTQ … Medtem bodo bogati samo še bolj bogati. In to ne bogati v smislu višji-srednji sloj, ne. Ko rečemo bogati, mislimo na Elona Muska ali Miriam Andelson, med drugim lastnico košarkarske ekipe Dallas Maverics ter ultradesničarsko zagovornico Izraela in uničenja Palestine.

V tej luči je tudi treba gledati na imenovanja članov Trumpovega kabineta, ki smo mu priča v teh dneh. Tolmačenje, da gre (zgolj) za vračanje uslug in podporo v času volilne kampanje, je napačno. Gre za bistveno več. Gre za to, da so to ljudje, na katere Trump stavi, da bodo znali njegovo vizijo tudi udejanjiti (v tej luči se recimo imenovanje znanega anticepilca Roberta F. Kennedyja Jr. za zdravstvenega ministra ne zdi več tako naključno). Jim bo uspelo?

Bomo videli čez štiri leta. Nedvomno pa že sedaj vemo, da so ZDA pred enim največjih družbenih eksperimentov v svoji zgodovini. Trumpov politični inženiring zna ZDA pretresti do fundamenta in vseh distopičnih skrajnosti. Zato bi morda bila God Save the U.S.A. kar primernejša različica od patriotskega "blagoslovljenega" originala.

Kolumna je bila izvorno objavljena 23. 11. 2024 v Večeru, preberete pa jo lahko tudi na Večerovi spletni strani.