Bolj kot se bliža datum referenduma, bolj tudi sama razmišljam o evtanaziji oz. pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in bolj se mi zdi, da vem premalo, da bi se znala argumentirano odločiti. Še pred leti bi z največjo lahkoto podprla možnost evtanazije, vedno sem namreč podpirala svobodno voljo ljudi. Ampak. Ja, vedno pride še ampak. Zgodila se mi je osebna izkušnja.

‍

Verjamem v pravico posameznika do samoodločanja o lastnem življenju, v dostojanstvo in človekovo pravico do olajšanja trpljenja. A življenje me je naučilo, da so etične dileme lahko precej bolj kompleksne, kot se sprva zdi.

‍

‍

Nedavna osebna izkušnja mi postavlja nova vprašanja in dileme, o katerih prej nisem poglobljeno razmišljala. Spoznala sem, kako zelo subtilne in občutljive so lahko situacije, povezane z življenjem in smrtjo. In čeprav še vedno verjamem v pomen samoodločanja, sem se zavedla, da je pot do etično sprejemljive rešitve lahko precej bolj zapletena.

‍

Meni zelo draga oseba je pred dvema letoma čez noč zbolela, v mesecu in pol izgubila tretjino teže, iz bolnišnice so jo poslali domov dejansko le še umreti. In to si je v trpljenju tudi želela, večkrat. Rotila je, da bi umrla. Ni zmogla več hoditi, niti jesti trde hrane, pila je po požirkih, niti žlice ni več mogla držati v roki, vsi so jo že odpisali. A ne mi, ne družinski člani. Po več kot pol leta agonije in izredno počasnega in zahtevnega okrevanja, je počasi spet zaživela. Danes je takšna kot nekoč, iskriva in polna življenja, popolnoma zdrava in celo brez tablet, le noge je več ne držijo.

‍

Verjamem v pravico posameznika do samoodločanja o lastnem življenju, v dostojanstvo in človekovo pravico do olajšanja trpljenja. A življenje me je naučilo, da so etične dileme lahko precej bolj kompleksne, kot se sprva zdi.

‍

Referendum o prostovoljni pomoči pri končanju življenja je priložnost, da kot družba odločimo o temeljnih vrednotah, ki jih želimo uveljaviti. Vendar pa je ključno, da se ta odločitev sprejme ob ustreznem informiranju in razpravi, ki temelji na spoštovanju, empatiji in strokovnosti. Vsak posameznik se mora soočiti s svojimi lastnimi moralnimi dilemami in sprejeti odločitev, ki jo čuti za najbolj etično in človeško.

‍

Hkrati pa bo morala Slovenija bistveno več narediti na področju paliativne oskrbe. Investiranje v kakovostno in sodobno paliativo bi ponudilo alternativo, ki bo omogočila dostojno življenje do naravnega konca, hkrati pa bi zmanjšalo potrebo po iskanju drugih možnosti za končanje trpljenja.

‍

Pa še beseda o prihajajoči referendumski kampanji. Ne smemo zanemariti pomembnosti ustrezne etične in strokovne komunikacije. Skrbi me namreč, da bo debata zašla tja, kamor si ne želimo – težko demagogijo, politične manipulacije in ideološke delitve. Tega ne smemo dopustiti.

‍

Zaslužimo si odprte, spoštljive in argumentirane razprave, ki bo ljudem omogočila, da glede tako pomembne teme sprejmejo informirane odločitve. Za to bo ključen ustrezen pristop k javni razpravi. Komuniciranje v referendumski kampanji mora biti usmerjeno v ozaveščanje, izobraževanje in spodbujanje kritičnega razmišljanja. Naj govorijo dejstva in ne čustva.

‍

Želim si slišati glas različnih strokovnjakov ter izkušnje in mnenja vseh relevantnih deležnikov. Le tako lahko dosežemo odgovorno in premišljeno odločitev, ki bo odražala široko soglasje in upoštevala najvišje standarde etičnosti in strokovnosti.

‍

Kot primer dobre prakse iz tujine lahko navedem Nizozemsko, kjer je prostovoljna pomoč pri končanju življenja legalizirana že od leta 2002. Njihov pristop temelji na strogih zakonodajnih okvirih, ki jih spremlja nenehno izobraževanje zdravstvenih delavcev, strokovna podpora bolnikom in njihovim svojcem ter nadzor nad izvajanjem postopkov. Ta model je bil deležen širokega mednarodnega zanimanja in je lahko primer kako oblikovati politike na področju prostovoljne pomoči pri končanju življenja. Seveda ob upoštevanju slovenskih specifik. Je pa hkrati treba povedati, da ima Nizozemska enega najbolj urejenih in modernih zdravstvenih sistemov na svetu. Mi tam še nismo in še lep čas ne bomo. In tudi to dejstvo je treba vzeti na znanje, ko se bomo junija odločali.

‍

Ne glede na izid referenduma pa je pomembno, da se družba zave svoje odgovornosti do dostojnega in spoštljivega obravnavanja vsakega posameznika, sploh v zadnjih trenutkih življenja. Pogoj za to pa sta tudi urejena dolgotrajna oskrba ter moderna, vsem dostopna paliativa.

‍

Le upam lahko, da naslov mojega zapisa ne bo izvedel zgolj kot retorično vprašanje. Sama odločitve namreč še nisem sprejela.